Hvala Bogu, da je internet. Sicer bi bil tudi za to, da bi država dala denar za pluralizacijo medijev. Za »pluralizacijo medijev« so se bojevali že komunisti v starem režimu. Nekoč so mi – najprej sicer Juretu Apihu, nato pa še meni – vzeli pravico objavljanja v Teleksu, ker ni bilo mogoče dovoliti, da bi ves čas pisal samo eden. Zaradi pluralizma! Kot vidim po nekaterih stalnih komentatorjih mojih današnjih prizadevanj, smo ta problem – kot se reče – že presegli! Končno so monopoli in trajni mandati dobili domovinsko pravico tudi na Slovenskem.
Če odmislimo opisano kontinuiteto, nam je v bistvu lepo! Želeli smo si približno takšno življenje in zanj smo si prizadevali. Vsekakor nam ni prehudo. Kar imamo, smo si ustvarili predvsem s podporo zahodnih držav (tistih, ki so v EU ali v NATO). Kar smo si ustvarili, je po vseh raziskavah javnega mnenja boljše kot tisto, kar smo pustili za seboj. Kar smo ustvarili, hočemo obdržati. Morda izboljšati, vsekakor pa zavarovati. Zato potrebujemo zakone in red. Zato smo si izbrali primerno ustavo, na volitvah pa primerno vlado, ki smo ji dovolili, da nam vlada. Do nadaljnjega, seveda. Tisti, ki so dobili boljši rezultat, uživajo več zaupanja. Tudi parlament je sprejel celo vrsto zakonov in usmeritev. Med njimi znano usmeritev na Zahod, v NATO in v EU. Za večino državljanov in za vlado je ta usmeritev zaželena in obvezna. Želimo si sproščeno in udobno življenje, surfanje po internetu in drugem svetu, toda to želimo tudi zavarovati, za to moramo tudi nekaj žrtvovati. Da bi lahko primerno živeli, moramo za to tudi primerno poskrbeti. Tej skrbi se reče plačevanje davkov, volilna udeležba, politika, stranke, vojska, policija… Vsemu skupaj rečemo tudi odgovornost do države.
Opozicija se praviloma norčuje iz vsega povedanega. Toda če ni zgolj oporečništvo ali umetniška avantgarda, katere prva naloga je ravno nasprotovanje čemurkoli, opozicija prej ali slej razume, da je mogoče postaviti drugačen, boljši red, vendar red mora biti. Nič čudnega, če opozicija nasprotuje članstvu v NATO. Ker ve, da je večina ljudi za in ker v globini svoje duše ve, da je tako tudi prav, bo oporekala z različnimi nesmiselnimi alternativami. Levičarji oporekajo s Kitajsko, Rusijo in Kubo. Desničarji rečejo: lepo bi bilo biti v NATO, toda Slovenija za to ni zrela! Takšna vlada nas ne bo pripeljala v NATO!
V soboto sem ugotovil, da gre tudi drugače. Eden od komentatorjev naših osrednjih glasil je izbral drugačno opozicionalno držo. Če ga dobro razumem, verjame, da države ne brani vojska, ampak »človekov razvoj«. Takole berem v našem osrednjem časniku:
»A vprašanje vojaške varnosti je ta čas realno že preseženo; tisti vidiki varnosti, ki štejejo v Evropi tretjega tisočletja, se vežejo denimo na elemente (indeksa) človekovega razvoja…«
Ta čas? Leta 2001? Smo res varni pred balkanskimi, bližnjevzhodnimi in drugimi vojnami? Ali ta čas ni več čas nemirov, nezakonitih preseljevanj in terorizma v Vzhodni in tudi Zahodni Evropi? Vse to da je preseženo?
Komentator, čigar delo je izredno cenjeno in po vsem videzu izvrstno nagrajeno, zanj pa je rezerviran tudi poseben prostor na novinarskem Parnasu, na podlagi svojih podatkov in usmeritve v človekov razvoj ugotavlja, da v Turčiji kršijo človekove in etnične pravice. Indeks človekovega razvoja je slab. Tudi na Poljskem ni ravno najbolje. Članstvo v NATO avtomatično ne zagotavlja oz. ne dviguje tega indeksa. Kar je seveda popolnoma resnično.
Ker se s svojim stalnim korespondentom ne želim prepirati, ne bom ugovarjal spremembi teme oz. teze. Ko se Slovenija odloča o NATO, seveda ve, da se ne odloča za organizacijo, s katero bi bilo mogoče neposredno vplivati na indeks človekovega razvoja. Za človekov razvoj so druge organizacije in dejavnosti. Čeprav bi se bilo po drugi strani mogoče vprašati, kje bi bila Turčija, ko ne bi bila v NATO? Si Evropa lahko privošči izključevanje moderno in laično usmerjenih muslimanskih narodov? Mar ni Turčija tudi kandidatka za EU? Predno kdorkoli drugim očita izgubo spomina, naj se sam spomni, in naj ne pozabi, za kaj gre pri vsej stvari. Kar zadeva pisca teh vrstic, seveda ceni publicistično svobodo. Kako je ne bi cenil?Spominjam se, da si jo jemljem od gimnazijskih dni. Prav dobro se spominjam tudi tega, da so me cenzurirali uredniki v prejšnjem režimu pa da me želijo cenzurirati tudi danes.
Kdor molči, mnogim odgovori. Publicisti osrednjih glasil molčijo, ali so pozabili, da so članice NATO praktično vse najpomembnejše zahodne države z ZDA na čelu. ZDA so rešile Evropo pred katastrofo v dveh svetovnih vojnah, Slovenci pa smo se vsaj v drugi vojni bojevali na njihovi strani. Moj stalni komentator molči o tem, da gre pri večini najnaprednejših držav za prepletanje članstva v EU in v NATO. Molči, da med EU in NATO ni prav nobenega bistvenega protislovja. Članstvi sta kompatibilni in seveda povezani.
Strastno politično ali versko prepričanje me samo po sebi ne moti. Žal se praviloma povezuje z enostranskim pogledom. Želimo si udobje in svobodo, ne bi pa skrbeli za državo, za politiko in različne neprijetne reči, kot sta na primer fizična ne/varnost in vojaška obramba.
Svoboda in spoštovanje zakonov sta si prišla resno navzkriž, ko so nekateri naši časniki brez odobritve objavili slovensko-italijansko zgodovinsko poročilo, ondan pa še zaupno gradivo pogajalskih izhodišč za »Vatikanski sporazum«.Še enkrat, da ne bo pomote. Ne gre za besedilo sporazuma, ki je pri demokratičnih pogajanjih pač rezultat prizadevanj obeh strani, ampak za izhodišča slovenske delegacije. Naš osrednji dnevnik je tako rekoč začel pogajanja – s svojo državo. In kaj bi bilo – naj postavim hudomušno vprašanje – ko bi se Slovenija odločila napasti Vatikan in bi zaupne načrte – zaradi ljubezni do svobode – objavili v časnikih? Moji stalni komentatorji bi odgovorili, da so varovanje podatkov, zaupnost in državni interesi že preseženi. Meni se pa zdi, da se je ponekod neresen odnos do (lastne) države razrasel čez vsako mero. Bo naša država sploh še vredna spoštovanja – s strani drugih držav? Nam sploh lahko zaupajo? Morda pa – že spet hudomušna misel – ponekod mislijo, da bodo z neresnim odnosom do države pač odvrnili željo NATO, da bi sprejela Slovenijo.
